Moj pristop
Človeka razumem v dveh komponentah celote – kot fizično telo, ki je vtkano v ‘nevidno’ matriko življenja in enostavno neločljivo od njega. Ta vtkanost se pri vsakem človeku izraža na svojstven način, ki ga je treba spoštovati in upoštevati tudi pri pristopu k njegovemu psihofizičnemu ustroju. Metode djotiša, bioenergije in delovne terapije se med sabo dopolnjujejo na nevsiljiv in neizključujoč način, ker vsaka s svojega stališča ponudijo informacije o človeku, ki jih združene potem s pridom uporabim za najboljši rezultat. Moj pristop do vseh treh metod je kar se da praktičen, tako na konceptualni kot na terapevtski ravni.
Trdno verjamem, da je na področju pomoči človeku še vedno pomembno Hipokratovo vodilo “ne škodovati”. To zame pomeni tudi, da na eni strani prepoznavamo, prevzemamo odgovornost do lastnega počutja in da na drugi strani sodelujemo in povezujemo znanja in prakse, ki pomagajo človeku in družbi v dani situaciji. Cilj je pomagati vzpostavljati in vzdrževati ravnovesje. Pri delu mi je nadvse pomembno, da ljudi opozarjam na njihove sposobnosti. Vzpodbujam jih, da imajo svoje življenje na vajetih in da prevzamejo odgovornost za vse, kar (ne)naredijo. Nikoli ni prepozno za korak v smer naših hotenj!
Djotiš in bioenergija sta več tisočletij stari znanji oziroma orodji, kako si lahko ljudje med sabo pomagamo. Tako ali drugače predstavljata osnove za razvoj sodobnejših pristopov, usmerjenih k pomoči človeku. Ker gre pri obeh za brezčasno znanje oziroma vir modrosti, ju zlahka in s pridom uporabljamo tudi danes. Obe znanji razumeta človeka širše kot le njegov fizični ustroj, neločljivo ga povezujeta z metafizičnim obstojem (metafizično pomeni hkratni obstoj materialnega in duhovnega sveta). Obe znanji razpirata človekovo zavedanje.
Kaj delam:
- Djotiš svetovanje
- Predajanje bioenergije zdravja (zaželeni tudi rojstni podatki)
Kako poteka terapija štiričlanske družine?
Zamislimo si družino s fiktivnimi diagnozami: mož in starejši sin z “ukročenim” dermatitisom, ker je koža pordečena in srbeča, ne pa v ranah. Mlajši sin ima nevrofibromatozo in parazite (pozdravi iz vrtca!). Mama je prebolela raka na dojki in je zdaj načeloma zdrava, z izjemo hudega prehlada in paranojo, da se bo rak vrnil.
Družina daje vtis napetosti in naveličanosti, sicer so med sabo verbalno vljudni in uvidevni, ampak kar prasketa med njimi, predvsem med starši. Mama in oče sta energetska nosilca v družini, odnos in občutek med njima pa se prenašata na otroke. Partnerske težave so za otroke velik izziv, ker jih zelo dobro čutijo, ne morejo pa jih razumeti in zato jim lahko povzročajo tesnobo. Zato sem vsak dan na terapijo najprej povabila mamo. Po treh dneh je njena energija in s tem njen “signal” celotni družini popolnoma druga pesem. Občutek med njimi je miren. Ko je mama v redu, ko začne umirjeno opazovat situacijo, na zunaj izgleda, kot da se prelevi v drugo osebo. To štejem med največje uspehe terapije!
Izboljšanje fizičnega stanja sledi utripu človeka, zato je ta zame pri ljudeh na terapiji najpomembnejši pokazatelj spremembe. Ni naključje, da se srečamo štiri zaporedne dni; to mi da možnost, odpreti se utripu in kar najbolje zaznati njegove spremembe.
Kot rečeno, se je z izboljšanjem maminega energetskega nivoja celoten družinski sistem začel postavljati na noge tudi v fizičnem smislu – da je prišla celotna družina na terapijo, je bila dobra odločitev.
Primer kombiniranega pristopa
Največkrat terapevtsko pomoč bioenergetskega zdravljenja poiščejo ljudje s težavo fizične narave. V procesu terapije se začnem pogovarjati še o vzrokih za problematično telesno stanje. Odziv je različen, pogosto ljudje ob prvem srečanju ne želijo slišati globljih vzrokov za svojo bolezen ali bolečino, ker se z njo ne zmorejo soočiti. Torej zdravim »samo« – denimo – išias.
Ko je človek pripravljen pobrskati po sebi, iz njegove rojstne karte najprej razberem njegovo življenjsko situacijo. Potem se poleg terapije tudi pogovarjava o širšem dojemanju njegove bolezni. Če ostanemo na primeru išiasa, je to lahko problem ljudi s katastrofalno telesno držo. Vprašanje pa je, zakaj so zapadli v vzorec grde drže? Česa primanjkuje? Pogosto je to zaradi neskrbi zase, preobremenjenosti z delom in eksistenco, lahko kaj četrtega ali vse hkrati. Kako oseba razmišlja? Križ je sicer pogosto povezan s (preveč) odgovornosti in dela. Oseba v nekem obdobju ne čuti več dovolj moči, trdnosti ali motiva, da zmore zadane življenjske napore.
Na terapiji zato s pomočjo djotiša razberem obdobje, v katerem se človek nahaja. Ko skupaj ugotoviva, kaj je botrovalo sedanjemu fizičnemu stanju svetujem, kje obstaja možnost za spremembo tudi na psihični ravni.
